Zgodbice.si

»Danes spiš tukaj!«, reče, ugasne luč in odide iz kopalnice. Ostanem sam v temi, na mrzlih ploščicah. Uležem se na hrbet, da si malo pohladim sledi, ki mi jih je pustila po razbitem kozarcu. Ležim tako nekaj časa ko me začne zebsti. Potipam okoli sebe in najdem brisačo. Sicer malo mokro, pa vseeno… Potem, mi začne tisti glas zopet dopovedovati – pojdi, nič te ne drži tukaj… odvežeš povodec, poiščeš obleko in greš…Nekaj časa se poigravam s to mislijo, vendar mi neki notranji nemir povzroča ugodje… Ne grem nikamor, pomislim. Preletim dogodke tega večera… Zopet erekcija… Všeč mi je… Roka seže po premoženju in čez minuto, dve krč… Izpraznim kar na brisačo…
…

Bam, prileti zaušnica. »Kaj je to, kdo ti je dovolil vzeti brisačo?« – glas, kot da prihaja nekje iz daljave. Počasi se prebujam in sestavljam zbegane misli. Koliko je ura, tri , štiri? Ona je neuničljiva, me spreletava. Tlesk, še ena, tokrat po drugem licu. »Nihče, gospa Mateja«, se hitro znajdem. Odrine me z brisače in jo vrže v kot. Še dobro, da ni opazila madeža, pomislim. »Roke na hrbet!« se glasi naslednji ukaz. Hitro mi spne roki na hrbtu in za nekaj trenutkov odide. Vrne se in mi s črno rutico preveže oči. Še vedno klečim tam, ne upam se premaknit. Za seboj slišim kako se usede na wc. Nekaj trenutkov žuborenja, potem šumenje vode iz kotlička. Začutim, kako se Ona premakne mimo mene in sede na rob kadi. Nenadoma potegne za povodec: »pridi sem!«. Z obema rokama me prime za glavo in me potegne k sebi… Z obrazom se znajdem v njenem mednožju. »Očisti!«. V nos mi priplava vonj po ženskem kraljestvu, pomešan z vonjem po urinu… Ubogljivo začnem z jezikom čistiti njeno kraljestvo. Želim si jo videti, mi gre skozi misli. »Dovolj! Prislužil si si brisačo«, reče in odide. Vzamem brisačo, zdi se mi kot bi našel največji zaklad. Uležem se nazaj pod lijak. Počasi prihaja spanec, v ustih pa mi ostaja kisli okus po Njenem urinu, pomešan s čudovitim okusom vznemirjene ženske…
Zajtrk dobim v majhni kovinski skodeli. Nekaj koščkov starega kruha pomešanega polovico doručka. Zraven skodelica vode. Vse na kolenih, brez rok, to že znam. »Danes, je dan, ko se boš učil ponižnosti in ubogljivosti«, mi reče. Oblečena je zopet v črno usnje, škornje z visoko peto, le majica ni bela kot sinoči, temveč krvavo rdeča, na rokah rokavice iz lateksa, v roki bič z majhno zanko na koncu. Vzburjen pogledam njeno oprsje, ona pa opazi mojo erekcijo. »Tega ti nisem dovolila«, me narahlo, pa še vedno zelo boleče udari z bičem po penisu. Kot ne bi bil moj, kar naenkrat uplahne. Kaj dela z menoj, res je avtoriteta…
Od nekod potegne vrvico in mi z zanko poveže mošnjo. Drugi konec priveže na manšeto na levi nogi. »Vstani! Hitro!«. Potrudim se in res vstanem. Zravnam se. Ogenj v modih, kaj ogenj, požar!. Seveda, ko mi je privezovala moda na nogo, sem imel le to pokrčeno. Stojim pred njo, na eni nogi, vleče me k tlom… »Hodi!«, mi ukaže in ukaz poudari z udarcem po moji zadnjici. Nekako mi uspe narediti dva tri korake, šepajoč, kot Notredamski zvonar. Bolečini ni konca. Naredim kake štiri kroge po dnevni sobi, vsak je podkrepljen z udarcem. Dobim ukaz da je dovolj. Odveže me in mi ukaže, da ji očistim škornje. Hitro se lotim dela, ona pa me medtem gleda. »Temeljito!«. Duh po usnju se meša z okusom globina. Vmes udarci z bičem po hrbtu. Ne premočno, pa še vedno pekoče.. Eden, dva šest, deset…
Nenadoma zazvoni telefon. Odide iz sobe in me pusti tam. Čez nekaj trenutkov se vrne, v roki nosi škatlo. »Imam nujen opravek, medtem pa boš ti lepo pridno počakal«. Iz škatle vzame majhen usnjeni pašček, na katerega sta pritrjeni dve žici, ena rdeča, druga črna. Ko mi ga pripne okoli mod in penisa, opazim, da je na notranji strani čisto tanek kovinski trak. Srh me preletava, ko v mislih preigravam možne scenarije. Elektrike nikoli nisem maral. Žice poveže z majhno škatlico in me nažene v kot k radiatorju. Z močno verižico me priklene za ovratnico k cevi. Skozi manšete na rokah in nogah potegne vrvico in vse skupaj poveže z majhnim zvončkom. Nekaj se dogaja za mojim hrbtom, ko naenkrat reče: »To, kar si videl, ta črna škatlica je stikalo, ki reagira na zvok. Če se boš premikal se bo zgodilo tole:« Narahlo potegne za vrvico in oglasi se zvonček. Skoraj isti trenutek me skozi mednožje preseka udarec elektrike, da mi vzame sapo. Zakričim na ves glas. »Tišina, kaj bodo mislili sosedje?« Zaslišim odpenjanje Njene hlačne zadrge. Slači se, le kaj zdaj to pomeni, pomislim. Kar naenkrat mi stisne nosnice in nagonsko odprem usta v boju za zrakom. »Tole je za to, da boš tiho«. In v usta mi začne tlačiti njene bombažne spodnjice. Ko konča, mi usta še dodatno prelepi z lepilnim trakom. Slišim jo odhajati. »Aha, da ne pozabim, zraven črne škatlice sem postavila telefon. Mogoče te kaj pokličem!« Njen rezki smeh mi odmeva skozi možgane, zaslišim še zaklepanje vrat…
Tišina, kot bi jo rezal… Klečim tam, mirno, kot spomenik. Minute, kot ure… V meni samo ena želja… Ne telefona, prosim…