Zgodbice.si » domina

Obisk 2.

Admin — Fri, 25 Dec 2009 00:43:26 +0000

»Danes spiš tukaj!«, reče, ugasne luč in odide iz kopalnice. Ostanem sam v temi, na mrzlih ploščicah. Uležem se na hrbet, da si malo pohladim sledi, ki mi jih je pustila po razbitem kozarcu. Ležim tako nekaj časa ko me začne zebsti. Potipam okoli sebe in najdem brisačo. Sicer malo mokro, pa vseeno… Potem, mi začne tisti glas zopet dopovedovati – pojdi, nič te ne drži tukaj… odvežeš povodec, poiščeš obleko in greš…Nekaj časa se poigravam s to mislijo, vendar mi neki notranji nemir povzroča ugodje… Ne grem nikamor, pomislim. Preletim dogodke tega večera… Zopet erekcija… Všeč mi je… Roka seže po premoženju in čez minuto, dve krč… Izpraznim kar na brisačo…
…

Bam, prileti zaušnica. »Kaj je to, kdo ti je dovolil vzeti brisačo?« – glas, kot da prihaja nekje iz daljave. Počasi se prebujam in sestavljam zbegane misli. Koliko je ura, tri , štiri? Ona je neuničljiva, me spreletava. Tlesk, še ena, tokrat po drugem licu. »Nihče, gospa Mateja«, se hitro znajdem. Odrine me z brisače in jo vrže v kot. Še dobro, da ni opazila madeža, pomislim. »Roke na hrbet!« se glasi naslednji ukaz. Hitro mi spne roki na hrbtu in za nekaj trenutkov odide. Vrne se in mi s črno rutico preveže oči. Še vedno klečim tam, ne upam se premaknit. Za seboj slišim kako se usede na wc. Nekaj trenutkov žuborenja, potem šumenje vode iz kotlička. Začutim, kako se Ona premakne mimo mene in sede na rob kadi. Nenadoma potegne za povodec: »pridi sem!«. Z obema rokama me prime za glavo in me potegne k sebi… Z obrazom se znajdem v njenem mednožju. »Očisti!«. V nos mi priplava vonj po ženskem kraljestvu, pomešan z vonjem po urinu… Ubogljivo začnem z jezikom čistiti njeno kraljestvo. Želim si jo videti, mi gre skozi misli. »Dovolj! Prislužil si si brisačo«, reče in odide. Vzamem brisačo, zdi se mi kot bi našel največji zaklad. Uležem se nazaj pod lijak. Počasi prihaja spanec, v ustih pa mi ostaja kisli okus po Njenem urinu, pomešan s čudovitim okusom vznemirjene ženske…
Zajtrk dobim v majhni kovinski skodeli. Nekaj koščkov starega kruha pomešanega polovico doručka. Zraven skodelica vode. Vse na kolenih, brez rok, to že znam. »Danes, je dan, ko se boš učil ponižnosti in ubogljivosti«, mi reče. Oblečena je zopet v črno usnje, škornje z visoko peto, le majica ni bela kot sinoči, temveč krvavo rdeča, na rokah rokavice iz lateksa, v roki bič z majhno zanko na koncu. Vzburjen pogledam njeno oprsje, ona pa opazi mojo erekcijo. »Tega ti nisem dovolila«, me narahlo, pa še vedno zelo boleče udari z bičem po penisu. Kot ne bi bil moj, kar naenkrat uplahne. Kaj dela z menoj, res je avtoriteta…
Od nekod potegne vrvico in mi z zanko poveže mošnjo. Drugi konec priveže na manšeto na levi nogi. »Vstani! Hitro!«. Potrudim se in res vstanem. Zravnam se. Ogenj v modih, kaj ogenj, požar!. Seveda, ko mi je privezovala moda na nogo, sem imel le to pokrčeno. Stojim pred njo, na eni nogi, vleče me k tlom… »Hodi!«, mi ukaže in ukaz poudari z udarcem po moji zadnjici. Nekako mi uspe narediti dva tri korake, šepajoč, kot Notredamski zvonar. Bolečini ni konca. Naredim kake štiri kroge po dnevni sobi, vsak je podkrepljen z udarcem. Dobim ukaz da je dovolj. Odveže me in mi ukaže, da ji očistim škornje. Hitro se lotim dela, ona pa me medtem gleda. »Temeljito!«. Duh po usnju se meša z okusom globina. Vmes udarci z bičem po hrbtu. Ne premočno, pa še vedno pekoče.. Eden, dva šest, deset…
Nenadoma zazvoni telefon. Odide iz sobe in me pusti tam. Čez nekaj trenutkov se vrne, v roki nosi škatlo. »Imam nujen opravek, medtem pa boš ti lepo pridno počakal«. Iz škatle vzame majhen usnjeni pašček, na katerega sta pritrjeni dve žici, ena rdeča, druga črna. Ko mi ga pripne okoli mod in penisa, opazim, da je na notranji strani čisto tanek kovinski trak. Srh me preletava, ko v mislih preigravam možne scenarije. Elektrike nikoli nisem maral. Žice poveže z majhno škatlico in me nažene v kot k radiatorju. Z močno verižico me priklene za ovratnico k cevi. Skozi manšete na rokah in nogah potegne vrvico in vse skupaj poveže z majhnim zvončkom. Nekaj se dogaja za mojim hrbtom, ko naenkrat reče: »To, kar si videl, ta črna škatlica je stikalo, ki reagira na zvok. Če se boš premikal se bo zgodilo tole:« Narahlo potegne za vrvico in oglasi se zvonček. Skoraj isti trenutek me skozi mednožje preseka udarec elektrike, da mi vzame sapo. Zakričim na ves glas. »Tišina, kaj bodo mislili sosedje?« Zaslišim odpenjanje Njene hlačne zadrge. Slači se, le kaj zdaj to pomeni, pomislim. Kar naenkrat mi stisne nosnice in nagonsko odprem usta v boju za zrakom. »Tole je za to, da boš tiho«. In v usta mi začne tlačiti njene bombažne spodnjice. Ko konča, mi usta še dodatno prelepi z lepilnim trakom. Slišim jo odhajati. »Aha, da ne pozabim, zraven črne škatlice sem postavila telefon. Mogoče te kaj pokličem!« Njen rezki smeh mi odmeva skozi možgane, zaslišim še zaklepanje vrat…
Tišina, kot bi jo rezal… Klečim tam, mirno, kot spomenik. Minute, kot ure… V meni samo ena želja… Ne telefona, prosim…

Obisk 1.

Admin — Tue, 22 Dec 2009 00:42:06 +0000

Vroče popoldne se je rahlo začelo prevešati v večer, ko sem se počasi bližal cilju. Ali pa začetku. Dilema, ki me muči že nekaj časa. Vse od takrat, ko sem odprl tisti mail.
Samo štiri besede, samo štiri besede so se bleščale iz ekrana… Štiri besede, ki jih je napisala ONA. Pridi, če si drzneš.
Spanca tisto noč, ko sem prebral te štiri besede, ni bilo. Bila je le dilema, ki je kljuvala v meni. Sedaj je tvoja priložnost, mi govori en glas, drugi pa pravi, ne, ostani pri fantazijah, preveč bo vplivalo nate. Prvi glas je prevladal. Šel bom, živim se samo enkrat, take priložnosti pa tudi ne dobiš vsak dan…
Odsev obcestne table na kateri je bilo izpisano ime manjšega mesteca blizu Ljubljane, se mi je kot puščica zadrl v možgane… Tu sem. Drugi odcep desno, tretja hiša, parkiraj na peščenem parkirišču malo naprej, je pisalo v naslednjem elektronskem pismu. In bodi točen! Pogled na uro. Točno pet minut prezgodaj. Parkiram in čakam. Ne upam priti prezgodaj, zamuditi pa tudi ne. Ko stopam po dovozu male urejene hiše, v sebi bijem še zadnjo bitko. Iti ali ne iti. Erekcija. Ne vem, ali od vzburjenja, ali od strahu. Najbrž to, drugo.
Zvonec. Pozvonim enkrat in čakam. Nič se ne zgodi. Hiša, kot da je mrtva. Počakam minuto, pozvonim še enkrat. Nič, tišina. Razočaran, pa vendar nekoliko olajšan se obrnem in hočem oditi, ko naenkrat zaslišim zvok korakov in odklepanje vrat. Tukaj se odpira moj pekel, pomislim in zagledam NJO. Pred mano stoji ženska, nekako v zgodnjih štiridesetih letih, visoka, kratke pristrižene črne lase. Oblečena popolnoma vsakdanje. Sem se zmotil v naslovu? »Vstopi«, mi reče z glasom, ki ne dopušča ugovora. In zavedel sem se, da sem prišel prav…
»Sezuj čevlje, vzemi copate in stopi za menoj«, mi reče. »In prvo pravilo, ne glej me v oči«. V redu to sem že slišal da se ne smel, se bom potrudil, si mislim.
»Glede na to, da je to zate prvič, naj ti razložim nekaj pravil. Prvič, tukaj si moja last. Namesto tebe mislim jaz, delaš samo to kar ti rečem. Če mi kaj ne bo všeč, boš kaznovan. Tukaj si, da mi služiš. Lahko pa se kadarkoli umakneš, edino kar moraš storiti je, da rečeš milost in lahko boš odšel. Ampak zapomni si, da vrnitve potem ne bo več«. »Ok, razumem«, rečem. »Kaj razumeš???« reče s povišanim glasom, ki ne dopusti ugovora, »Tretje pravilo, zate sem gospa Mateja in vse kar hočem slišati od tebe je DA gospa Mateja«. V tem trenutku se sunkovito obrne k meni in ravno toliko imam še časa, da hitro povesim pogled in rečem »Da, gospa Mateja«. »Za tisti ok si si ravnokar prislužil tri kazenske točke!«
V tem trenutku se znajdeva v Njeni dnevni sobi. Sicer nič posebnega, pa vendar z okusom urejena in ne preveč kičasta. Nekaj omar, usnjena sedežna garnitura v kotu, tv in perzijska preproga na tleh. »Stopi na sredino«, zaslišim Njen glas. Hitro jo ubogam, da si spet ne prislužim kakšne kazenske točke, čeprav ne vem, kako se obračunavajo. »Sleci se«, ukaže z glasom, ki ne dopušča ugovora.
Malce se obotavljam, pa vendar si začnem slačiti majico. Vržem jo na sedežno, zraven pristanejo še kratke hlače. Kar malo v zadregi stojim pred Njo in čakam, kaj se bo zgodilo. »Če rečem sleci se, to tudi mislim« reče in s prtom pokaže na bokserice, »kaj pa tole? Sedaj imaš dodatne tri kazenske točke!« Ok, kamor je šel bik, naj gre pa še štrik, pomislim, in še zadnji kos mojega dostojanstva pristane na kupu cunj. In tako stojim popolnoma gol, sredi dnevne sobe, pred žensko, ki sem jo prvič videl pred nekaj minutami. »A vedno zmečeš tako kot si tukaj? Zloži te cunje, a misliš, da jih bom jaz?« »Da gospa Mateja« odvrnem in začnem zlagati obleko. Počutim se kot otrok, ki mora pospraviti za sabo. »Sem že, gospa Mateja«. »V redu, stopi nazaj na sredino«. Hitro storim ukazano. »Roke daj za glavo!«. Sedaj stojim pred Njo, roke držim za glavo, Ona pa kroži okoli mene in me ogleduje. V tem trenutku bi se najrajši pogreznil v zemljo, tako mi je nerodno. »Kaj pomenijo te dlake okoli črva?« Okoli črva??? Moj ponos imenuje črv??? »Ne vem, gospa Mateja« se zaslišim izgovoriti. »Tega ne bom trpela. Pojdi v kopalnico, tam imaš pribor za britje. Časa ti dam pet minut. Ko prideš nazaj, nočem videti nobene dlake okoli črva in pod pazduho. Jasno?« »Da gospa Mateja«. Že hočem oditi, ko me ustavi. »Pridi sem!« mi reče. »Na kolena!«. Stopim do Nje in pokleknem. Iz predala vzame usnjeno ovratnico, ojačeno s kovinskim trakom in majhno žabico zadaj. Spredaj, na obročku visi majhna kovinska črka S. S kot sub, s kot slave, s kot suženj… Zanimivo, koliko besed za isto stvar, pa vse na črko S, pomislim. Škrt, se zasliši zvok žabice, ki zaklene ovratnico, dokončni odvzem moje prostosti. Obstanem tam, pred Njo, na kolenih. »Kaj čakaš« reče, »poberi se v kopalnico, dala sem ti že navodila«, glas, ki ne dopušča ugovora. Vstanem in jo pomotoma pogledam v oči. Tlesk, dobim klofuto, da se mi kar malo zavrti. »Kaj me gledaš«, zavpije »sem ti že razložila osnovna pravila si zabit, ali kaj? Za tole ti prištejem dodatne tri kazenske točke! Sedaj pa izgini v kopalnico, prva vrata levo. Tam imaš tudi ostalo garderobo«.
Z žarečim licem se poberem v kopalnico. Ta ženska pa zna uživat, si mislim, ko s pogledom preletim prostor. Wc, lijak, bide, trikotna masažna kad, vse čudovito izdelano, v beli in svetlo modri barvi, starinske medenineste pipe. Na levi pa ogromno stensko ogledalo. Pogled se mi zazre v mojo golo postavo, z rdečim odtisom dlani na licu. Madona, ni bila nežna, pa šele začela je…
Nekaj minut kasneje sem stal sredi kopalnice, obrit do kože, z nekaj kapljicami krvi na modih. Klinca ni bila ravno nova. Na polici ob lijaku je pripravljena moja ostala garderoba. Štiri manšete, dve veliki za noge, dve manjši za roke, podobne izdelave kot ovratnica. Zraven pa štiri odprte žabice brez ključev. Ker se mojih pet minut izteka, si hitro
nataknem vse skupaj in ob škrtanju žabic pomislim – upam, da ima vse ključe. Ravno še uspem pomiti lijak v katerem sem izplakoval žiletko, ko se zopet vstopi Ona.
»Dvigni roke, da te vidim«, ukaže. »Da, gospa Mateja« izustim in storim ukazano. Pozorno preveri podpazduhe, potem pa začne ogledovati še moje premoženje. Išče dlako v jajcu, pomislim in glej ga vraga najde jo, sicer ne v jajcu pač pa na njem. »Kaj je tole?«, prileti vprašanje istočasno z udarcem po zadnjici. Jezen sam nase in na svojo površnost gledam, kako z dvema prstoma prime za tisto nesrečno dlako in jo počasi izpuli. Uide mi kratek »av«. »A sem nekaj slišala? Tole bo…« tri kazenske točke, že vem…
Sedaj, mi boš pripravil vročo kopel«, sledijo navodila. Hitro storim, kot mi ukaže, ona pa se vrne, odeta le v snežno bel kopalni plašč. »Glej v zid!«. Obrnem se proti zidu, vendar tako, da mi uspe zraven poškiliti v ogledalo, v katerem za hip ugledam njeno golo telo. Ni slabo za to starost, pomislim in zraven upam, da ni opazila. Potopi se v penečo kopel in mi ukaže, naj pokleknem zraven. »Umij mi noge«, reče, medtem ko že moli levo nogo iz mehurčkov. Vzamem gobo z roba kadi in začnem nežno drgniti. Ni se mi zdelo, da bi imela tako umazane noge, pa vendar sem moral eno nogo drgniti skoraj pet minut. Potem se je postopek ponovil na drugi nogi, pa na rokah in ramenih. Ravno sem razmišljal, kako me od nerodnega položaja bolijo kolena, ko reče: »uleži se z obrazom proti tlom«. Zmrazi me že samo ob misli na mrzle ploščice, vendar nimam druge izbire, če si nočem prislužiti novih točk. Devet jih bo za danes kar dovolj. V takem položaju slišim, kako vstane iz vode. Obleče si zopet kopalni plašč. »Roke na hrbet!«, jo zaslišim. Kot bi mignil, mi spne zapestnice na rokah in me potegne, da se dvignem na kolena. Obrne me proti kadi, me prime za lase in me z glavo potopi vanjo. Nekaj časa me drži pod vodo, me potegne ven, ukaže naj počistim kad, mi sprosti roki in odide. K sreči sem čiščenja navajen od doma…, pomislim in se lotim dela.
Ne vem, koliko časa je minilo, morda petnajst, morda trideset minut, ko znova vstopi. Tokrat oblečena v oprijete usnjene hlače, na nogah škornje s peto, ki jo naredijo še višjo, zgoraj pa lepo oprijeta bela majica, ki je jasno nakazovala njene obline. »Kaj zijaš, smet, na kolena, na vse štiri, takoj!«. Ves prevzet od njene podobe hitro storim, kar mi ukazuje. Na ovratnico mi pripne usnjen povodec. »Greva!«
Privede me nazaj v dnevno sobo. Moje obleke ni nikjer več. Usede se na kavč in mi da noge na hrbet. V strahu pred točkami se ne upam niti malo premakniti. Tako nekaj časa gleda tv, ko pozvoni hišni zvonec. »Zgini odpret!« Začuden naredim napako in jo pogledam. Odpret??? Gol, z ovratnico, manšetami na okončinah in povodcem??? Zdaj se ji je pa zmešalo… V Njenem pogledu vidim, da nimam izbire, pa se napotim k vratom –sicer me pa tukaj tako ali tako nihče ne pozna, si mislim. Odprem, pred vrati pa stoji ženska, približno istih let ko Ona. Nič kaj presenečeno me ne pogleda in se mimo mene odpravi v dnevno sobo. Ta je pa že navajena, očitno sta dve… Double trouble… in grem za njo.
»V kuhinji imaš predpasnik«, sledijo navodila. »V hladilniku je vino, zraven postrezi slano pecivo«. Stopim v kuhinjo. Na Delovnem pultu leži predpasnik. Groza, z rožicami in obrobljen s čipkami. Oblečem ga in se počutim zelo neumno. Damam postrežem z vinom in pecivom. »Stopi v kot, roke za glavo in miruj!«. In tako stojim v kotu, medtem, ko onidve debatirata o čisto vsakdanjih stvareh… Tako mine kaka ura, nakar nenadoma gostja vstane in se poslovi. Niti malo mi ni več jasno, kaj se tukaj dogaja… »Pridi sem!«.»Da, gospa Mateja«. »Tole je tvoja večerja«. Na mizi je ostalo še nekaj koščkov slanega peciva. Že stegnem roko, da bi vzel, pa me prekine rezek glas: »Dol, a misliš da boš jedel z mize? Za koga se pa imaš?« To reče in strese pecivo na tla. Za nameček ga še zdrobi s podplatom. »Pojej kot pes, brez rok!«. Hitro pojem drobtinice s tal in na njen ukaz pospravim kozarce. Ravno jih hočem postaviti v lijak, ko mi eden pade iz rok in se razbije.
Nagonsko vem, da temu ne sledi nič dobrega. In res, kot furija pridivja v kuhinjo, z usnjenim povodcem v roki in začne brez milosti udrihati po meni. Strašno, pada povsod, po hrbtu, po zadnjici, nogah, rokah… Ko se čez nekaj časa naveliča, mi pripne povodec in me zvleče v kopalnico. Prosti konec povodca priveže na sifon lijaka.
»Danes spiš tukaj!«

Se nadaljuje…